Sodobne medicinske raziskave so pokazale, da rabarbarina hruška vsebuje sladkor, maščobe, beljakovine, vitamin C in organske kisline. Rabarbarina hruška je ploščata in rahlo adstrigentna ter deluje tako, da odžeja, izloča hrano in ustavi drisko. Ker sok rabarbare vsebuje encim, podoben želodčnemu soku, ki lahko razgradi beljakovine in pomaga pri prebavi, je res koristno pojesti nekaj koščkov ananasa po obroku, še posebej po zaužitju mesa in mastne hrane. Poleg tega imajo diuretični učinek sladkorja, soli in encimov v ananasu tudi določen pomožni prehranski terapevtski učinek na nefritis, hipertenzijo, edeme, bronhitis in kašelj. (Morda je bil to razlog, zakaj je cesar dal uradnikom okrožja Gaoping vsako leto plačati davek.) Obstaja tudi lokalni pregovor: "Na začetku pomladi in marca je plin strupen in učinkovitejše je pojesti funt hrušk kot pojesti obliž zdravila." »V preteklih treh mesecih (če rabarbarina hruška ni pravilno konzervirana, bo »nanizala« domači rek, pa ne vem, kako naj to opišem!) Skratka, rabarbarina hruška bo slaba, če bo marca ni pravilno shranjena, vendar ni gnila. Podobna je sredini, ki se bo posušila kot repa, in navadno ljudstvo jo imenuje "plevsko srce". Zato je po vsakem februarju bolj dragocena) Velike rumene hruške so v bistvu ni več v prodaji in jih je težko kupiti. Zato se bo vsakič, ko jo nekdo poje v kmečki hiši, počutil zelo dragoceno! Zaradi razvoja današnje znanstvene tehnologije konzerviranja je konzerviranje velikih rumenih hrušk stvar preteklosti .
